»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Morda imaš prav, Anja, morda moja preteklost res nisem jaz, morda je to res le moja otročja potreba po osmišljanju nesmisla, morda je moje izmišljanje zgodb naivna norost, ker ni nič tako preprosto in mi nismo tako preprosti, in morda na tem svetu ne bi smelo biti zgodb, ker so vse zgodbe tu le zato, da nam pojasnjujejo, česar se ne da pojasniti.«

»Kakšna ureditev bi bila najboljša, ne vem. O tem veliko razmišljam.«

»Vse našteto in najbrž še kaj drugega, o čemer danes še nič ne vemo in za kar si politični akterji zelo prizadevajo, da tudi nikoli ne bi izvedeli.«

»Ne vem, če je to še igra. In to potem tudi ni več predstava.«

»Zdaj vem, da je to velika zgodba življenja, odvija se v nešteto različicah od začetka sveta.«

»Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo.«

»Ne vem, zakaj se v tej ljubezni ne smemo raziti. Ne vem, za kaj mi za ljubezen ne sme postati vseeno, enkrat za vselej vseeno.«

»Vprašanje pa je, kako bi se vedli, če bi vedeli, da se to ne bo zgodilo, če bi vedeli, da bodo pozabljeni.«