»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Mogoče bi moral dati naslov Zakaj sploh še pisati.«

»Zelo dolgo tudi sama nisem vedela, zakaj me to tako vleče.«

»Morda imaš prav, Anja, morda moja preteklost res nisem jaz, morda je to res le moja otročja potreba po osmišljanju nesmisla, morda je moje izmišljanje zgodb naivna norost, ker ni nič tako preprosto in mi nismo tako preprosti, in morda na tem svetu ne bi smelo biti zgodb, ker so vse zgodbe tu le zato, da nam pojasnjujejo, česar se ne da pojasniti.«

»Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!«

»Kakšna ureditev bi bila najboljša, ne vem. O tem veliko razmišljam.«

»Vse našteto in najbrž še kaj drugega, o čemer danes še nič ne vemo in za kar si politični akterji zelo prizadevajo, da tudi nikoli ne bi izvedeli.«

»Ne vem, če je to še igra. In to potem tudi ni več predstava.«

»Zdaj vem, da je to velika zgodba življenja, odvija se v nešteto različicah od začetka sveta.«